Spomin na holokavst: dolgujemo ga žrtvam in samim sebi

27. januar 2023

Christine Lagarde, predsednica ECB

Glavna stavba ECB v Frankfurtu stoji na mestu, ki je zgodovinskega pomena. Je namreč eno od tisočih krajev po Nemčiji in vsej Evropi, kjer je nemški nacistični režim začenjal poboje milijonov članov judovske skupnosti in drugih manjšin. Deportacije in smrti, ki so jim sledile, obeležujemo s spominskim obeležjem, ki ga vzdržujemo skupaj z mestom Frankfurt in njegovim Judovskim muzejem. Danes, 27. januarja 2023, ob 78. obletnici osvoboditve koncentracijskega in uničevalnega taborišča Auschwitz, razkrivamo tudi spominsko ploščo ob vhodu v glavno stavbo ECB.

Med drugo svetovno vojno so vsa večja nemška mesta organizirala zbirne centre, kjer so bili judovski državljani pridržani in zatem deportirani. V Frankfurtu je bila to stavba »Großmarkthalle«, mestna veleprodajna tržnica, ki je danes del prostorov ECB. V kleti te stavbe so nacistični uradniki ponižali in oropali več kot 10.000 judovskih žensk, moških in otrok, ki so jih nato stlačili na vlake in odpeljali v gete ali koncentracijska in uničevalna taborišča, da bi bili umorjeni. Le redki so preživeli.

Stavbo Großmarkthalle je zasnoval arhitekt Martin Elsaesser, dokončana pa je bila leta 1928. Bila je še posebej moderna stavba in v več pogledih pred svojim časom. Med domačini je bila znana kot »Gemieskirch« ali zelenjavna cerkev, saj so v njej trgovci na drobno kupovali sveže sadje in zelenjavo ter druge kmetijske pridelke. Großmarkthalle se nahaja v središču frankfurtske četrti Ostend in ima odlične prometne povezave. To omenjam z razlogom, saj stavba ni bila izbrana naključno. Tu so se namreč začenjale železniške proge, ki so vodile v mesta Theresienstadt, Łódź, Minsk, Kaunas, Izbica, Raasiku, Majdanek in Sobibór. Od oktobra 1941 do septembra 1942 je Frankfurt v koncentracijska in uničevalna taborišča poslal skupno deset velikih železniških transportov. Do 15. marca 1945 je bilo tudi več manjših deportacij v Auschwitz, Buchenwald in Theresienstadt. Večina teh manjših transportov je potekala s frankfurtske glavne železniške postaje ali pa s postaje Frankfurt vzhod, ki se nahaja blizu Großmarkthalle.

Za organizacijo transportov je Gestapo od mesta Frankfurt vsakič za nekaj dni najel kletne prostore Großmarkthalle, v kateri se je medtem zgoraj nemoteno nadaljevala prodaja sadja in zelenjave. Großmarkthalle je bila v resnici zelo javen kraj. Deportacije Judov – tako kot njihova stigmatizacija in zatiranje v prejšnjih letih – niso potekale skrivoma. Žrtve so na poti iz mestnega središča mimoidoči pogosto zmerjali in sramotili. Nato so morali v kleti Großmarkthalle predati vse vrednostne predmete in ključe hiš, kar je bil le eden od mnogih ponižujočih korakov v celotnem sramotnem postopku. Da bi bila mera polna, so morali deportiranci celo plačati vozovnico za potovanje v geto, koncentracijsko ali uničevalno taborišče. Nato so jih bodisi takoj nagnetli na vlake ali pa so morali prenočiti v kleti v grozljivih razmerah. Spominsko obeležje v prostorih ECB in okrog njih spominja na to grozljivo pot trpljenja.

Ob razkritju dodatne spominske plošče sem danes imela priložnost, da se srečam z Edith Erbrich. Ko je bila Edith stara sedem let, so nacisti odredili deportacijo zanjo ter za njenega očeta in sestro. To je bilo 14. februarja 1945, manj kot tri mesece pred koncem vojne, in to ji je tudi rešilo življenje. Njena mama, ki ni bila Judinja, ni smela ostati z družino. V taborišču je Edith izgubila dedka, medtem ko sta se njen oče in sestra skupaj z njo vrnila k mami. Bili so izjeme, saj so od več kot 10.000 deportiranih preživeli le redki. A kakor je ta del Edithine zgodbe žalosten, je kljub temu spodbudno, kako se je njeno življenje obrnilo zatem. Edith je z družino ostala v Frankfurtu, tu delala, se poročila in imela polno življenje. Pred nekaj leti je začela svojo zgodbo pripovedovati v šolah in na javnih prireditvah. Večkrat jo je povedala tudi nam in ponosna in hvaležna sem, da je Edith Erbrich postala prijateljica ECB.

Zakaj je tako pomembno, da se spominjamo? Zato, ker spomin dolgujemo žrtvam, a tudi samim sebi. Tiranija in državna krivica ne smeta prevladati. In vendar se to še vedno dogaja. Še danes nekatere vlade skušajo doseči svojo voljo s silo in se pri tem ne ustavljajo niti pred množičnimi poboji in genocidom.

Dejstvo, da glavna stavba ECB stoji na mestu, ki je bilo priča tako hudemu trpljenju in grozodejstvom, še dodatno izpostavlja vlogo in pomen poslanstva ECB. Evropska unija je bila ustanovljena kot odziv na drugo svetovno vojno in holokavst. V svojem jedru je mirovni projekt, katerega cilj je zagotoviti, da drug drugemu nikoli več ne prizadenemo takšnega gorja. Ta zaveza se uteleša v naših prizadevanjih, da vzpostavimo še tesnejšo unijo v Evropi, ki bo jamčila za našo politično in gospodarsko stabilnost. Naloga ECB, da upravlja našo skupno valuto – euro –, je eden ključnih kamnov v tem mozaiku.

Evropska unija je skupnost, ki se zavzema za mir in temelji na skupnih vrednotah: dostojanstvo vsakega posameznika, spoštovanje človekovih pravic, svoboda, demokracija in pravna država. In to je tisto, kar navsezadnje skušamo obraniti. To je naš prispevek k »nikoli več«.

Želim se naročiti na blog ECB.