Kratka predstavitev makrobonitetne politike
24. maj 2017
Kaj pomeni izraz »makroboniteten«?
Predpona »makro« pomeni, da se politike ali ukrepi ne nanašajo na posamezne finančne institucije, ampak na celoten finančni sistem oziroma na pomemben del tega sistema. Nadzorne in regulativne politike, ki veljajo za posamezne institucije, se nasprotno imenujejo mikrobonitetne politike.
Pridevnik »boniteten« označuje, v kolikšni meri so podjetja in posamezniki sposobni izpolniti svoje finančne obveznosti. Bonitetne politike tako zajemajo vse tiste dejavnosti, ki spodbujajo skrbno in varno poslovanje ter omejujejo sprejemanje prekomernih tveganj. Cilj makrobonitetnih politik je potemtakem zagotoviti, da vsakdo previdno ravna s tveganji, ki bi lahko postala sistemska oziroma bi lahko prizadela celoten finančni sistem.
Kaj so makrobonitetne politike in zakaj jih imamo?
Makrobonitetni organi spremljajo delovanje finančnega sistema ter iščejo morebitna tveganja in ranljivosti. Z ustreznimi politikami lahko ta tveganja omejijo in preprečijo, da bi se nakopičila in razširila po celotnem finančnem sistemu.
Povedano drugače, bonitetni organi lahko sprejmejo politike, ki preprečujejo, da bi tveganja prizadela širši finančni sistem ali postala sistemska.
Če se sistemsko tveganje uresniči, lahko oslabi delovanje nujno potrebnih finančnih produktov in storitev, ki jih zagotavlja finančni sistem, in celo resno ogrozi gospodarsko rast in blaginjo ljudi.
Ti učinki so bili jasno vidni med finančno krizo, ki se je začela leta 2007, ko je recesija zajela številne države v Evropi, veliko bank pa je potrebovalo finančno pomoč.
Glavni cilj makrobonitetnih politik je torej zagotavljati finančno stabilnost. Če je finančni sistem zdrav in stabilen, lahko lažje absorbira šoke in se izogne najhujšim učinkom finančne krize.
Primeri tveganj, ki lahko vodijo v sistemsko tveganje
- Nastanek cenovnih balonov na trgu. Ko se cena različnih vrst premoženja, denimo hiš, zviša daleč nad realno vrednost, predstavlja tveganje, da bo cena nenadoma padla, resno nevarnost.
- Prevzemanje prevelikih tveganj s strani bank.
- Prevelika zadolženost podjetij ali gospodinjstev.
Kakšne ukrepe sprejemajo bonitetni organi na podlagi svojih politik?
Organi (pogosto centralne banke) imajo na voljo vrsto različnih ukrepov, s katerimi se lahko neposredno spoprimejo s tveganji.
Od finančnih institucij (običajno bank) lahko denimo zahtevajo, da vzdržujejo več kapitala za primer nepredvidenih dogodkov in šokov. Ti kapitalski blažilniki se lahko sčasoma spreminjajo in so lahko večji za nekatere vrste institucij.
To velja zlasti za sistemsko pomembne institucije, saj bi njihov propad lahko sprožil val, ki bi se razširil po celotnem finančnem sistemu.
Poleg tega je z makrobonitetno politiko mogoče omejiti dejavnosti finančnih institucij, denimo z uvedbo strožjih pogojev za hipotekarna posojila.
Bonitetni organi lahko na primer omejijo, kolikšen znesek si smejo izposoditi kupci stanovanjskih nepremičnin glede na ceno nepremičnine ali svoj dohodek. Takšno omejitev je mogoče uporabiti za umiritev trga nepremičnin z zelo hitro rastjo hipotekarnih posojil ter s tem hipotekarnih dolgov.
Kateri so makrobonitetni organi v EU?
- Evropska centralna banka
- Evropski odbor za sistemska tveganja
- Imenovani nacionalni organi – običajno centralne banke ali finančni nadzorni organi – v 28 državah članicah EU.
Na kratko: kaj vse zajema finančni sistem?
Mrežo povezav
Finančni sistem sestavlja množica različnih akterjev, ki so med seboj povezani v kompleksno mrežo soodvisnosti in interakcij.
Banke in zavarovalnice
Banke in zavarovalnice delujejo kot posrednice, ki sredstva preusmerjajo od tistih, ki so jih pripravljeni posoditi ali investirati, k tistim, ki si jih želijo izposoditi.
Trge
Oboji se srečujejo tudi neposredno na finančnih trgih, kot so trgi obveznic in denarja.
Plačilne sisteme
Po drugi strani plačilni sistemi in sistemi poravnave vrednostnih papirjev – nekakšna vodovodna napeljava finančnih trgov – zagotavljajo varen pretok denarja in finančnih instrumentov.