Članice EU so 1. maja 2004 postali Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Evropski uniji sta se 1. januarja 2007 pridružili Bolgarija in Romunija, 1. julija 2013 pa še Hrvaška. Držav kandidatk za članstvo v EU je trenutno pet: Albanija, Severna Makedonija, Črna gora, Srbija in Turčija. Pristopni kriteriji so enaki za vse države in ostajajo nespremenjeni vse od leta 1993, ko jih je določil Evropski svet v Københavnu.
Ne. Vendar se od njih pričakuje, da to storijo, ko izpolnijo maastrichtske konvergenčne kriterije. Za razliko od Danske nove države članice EU nimajo pravice zavrniti enotno valuto.
Takega časovnega načrta ni, kot je Svet ECB navedel v svojem uradnem stališču o vprašanjih deviznega tečaja držav pristopnic
(Policy position of the Governing Council of the ECB on exchange rate issues relating to the acceding countries), objavljenem 18. decembra 2003. Za sprejetje eura morajo te države doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. To ocenjuje Svet EU na podlagi poročil Komisije in ECB o stopnji izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev v teh državah. Ta poročila se pripravijo vsaj enkrat na dve leti ali na zahtevo države članice, ki želi sprejeti euro.
Za sprejetje eura morajo države članice doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. Ta se oceni na osnovi izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev, kot jih določa člen 140 Pogodbe o delovanju Evropske unije in so nadalje podrobno določeni v protokolu k Pogodbi. Kriteriji zajemajo naslednje:
- »Doseganje visoke stopnje stabilnosti cen«. To pomeni, da »ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor 1,5-odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«.
- »Vzdržnost stanja javnih financ«. To pomeni, da v času pregleda Svet ne presodi, da ima država članica čezmerni primanjkljaj. Svet odloči, ali obstaja čezmerni primanjkljaj tako, da se sklicuje na:
- razmerje med načrtovanim ali dejanskim javnofinančnim primanjkljajem in BDP po tržnih cenah, ki ne sme presegati 3%, in
- razmerje med javnim dolgom in BDP po tržnih cenah, ki ne sme presegati 60%.
Pri presoji skladnosti z zahtevo po proračunski disciplini se upoštevajo tudi drugi dejavniki, kot je napredek pri zmanjševanju proračunskih neravnovesij v preteklosti in/ali prisotnost izjemnih in začasnih dejavnikov, ki so prispevali k takim neravnovesjem. Po reviziji Pakta za stabilnost in rast, ki velja od konca leta 2011, bo ocena poleg tega vključevala tudi to, v kolikšni meri se spoštujejo okrepljena pravila javnofinančnega upravljanja. Med drugim se od držav članic z deležem javnega dolga, ki presega 60% BDP, pričakuje, da ga bodo dovolj hitro znižale do referenčne ravni, tj. v skladu z novo uvedenimi referenčnimi vrednostmi za zmanjšanje dolga.
- »Upoštevanje normalnih meja nihanja, predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema, v obdobju najmanj dveh let brez devalvacije glede na euro«. Pri ocenjevanju skladnosti s tem kriterijem je pomembno, da se devizni tečaj valute giblje blizu centralnega tečaja do eura vsaj dve leti brez hujših napetosti, upoštevajo pa se tudi dejavniki, ki bi lahko povzročili apreciacijo tečaja.
- »Trajnost dosežene konvergence [...] se kaže v ravni dolgoročnih obrestnih mer«. To pomeni, da »ima država članica v enem letu pred pregledom tako povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor 2 odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Obrestne mere se izračunajo na podlagi dolgoročnih državnih obveznic ali primerljivih vrednostnih papirjev, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav«.
- Presoja upošteva tudi več drugih dejavnikov, kot so »rezultati združevanja trgov, stanje in razvoj tekočega računa plačilne bilance ter preverjanje gibanja stroškov dela na enoto in drugih cenovnih kazalcev«.
Poleg tega ocena konvergence skladno s členom 140 Pogodbe vključuje preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje posamezne države članice, skupaj s statutom nacionalne centralne banke, s členoma 130 in 131 Pogodbe ter s Statutom ESCB in ECB.
Resolucija o ERM II določa, da »bo sodelovanje v mehanizmu deviznih tečajev prostovoljno za države zunaj euroobmočja. Kljub temu je mogoče pričakovati, da se bodo države članice z odstopanjem pridružile mehanizmu. Država članica, ki v mehanizmu deviznih tečajev ne sodeluje od začetka, lahko sodeluje kasneje.« Posebnih vstopnih predpogojev ni, je pa treba doseči medsebojno soglasje o centralnem tečaju in razponu nihanja. Hkrati je, kot je omenjeno zgoraj (glej vprašanje 4), sodelovanje v mehanizmu ERM II vsaj dve leti pred presojo konvergence eden od kriterijev, ki jih je treba izpolniti za sprejetje eura (glej tudi
Policy position of the Governing Council of the ECB on exchange rate issues relating to the acceding countries, objavljeno 18. decembra 2003).
V skladu z resolucijo Evropskega sveta iz Amsterdama z dne 16. junija 1997 sklepe o centralnih tečajih v ERM II z medsebojnim dogovorom sprejmejo finančni ministri držav euroobmočja, ECB ter finančni ministri in guvernerji centralnih bank držav zunaj euroobmočja, ki sodelujejo v novem mehanizmu. Sklepe sprejmejo po enotnem postopku, v katerega je vključena Evropska komisija, in po posvetovanju z Ekonomsko-finančnim odborom. Finančni ministri in guvernerji centralnih bank držav članic, ki ne sodelujejo v ERM II, sodelujejo v postopku, vendar nimajo glasovalne pravice. Vse stranke medsebojnega dogovora, vključno z ECB, imajo pravico sprožiti zaupni postopek, katerega cilj je ponovno preučiti centralne tečaje (glej tudi
Policy position of the Governing Council of the ECB on exchange rate issues relating to the acceding countries, objavljeno 18. decembra 2003).
Euro odpravlja tečajna tveganja med državami, ki ga sprejmejo, in tako znižuje obrestne mere ter državam omogoča, da izkoristijo prednosti stabilnih cen, kar je poglavitni cilj ECB. Utira tudi pot globokemu, likvidnemu in integriranemu trgu kapitala med državami, ki ga sprejmejo. Na potovanjih po euroobmočju ljudem ni več treba menjavati denarja in za to storitev plačevati transakcijskih stroškov. Vendar pa mora biti država, če želi izkoristiti vse te prednosti, na euro pripravljena. Stopnja pripravljenosti se bo ocenjevala na osnovi maastrichtskih konvergenčnih kriterijev.
Tako ECB kot tudi Evropska komisija bosta pripravili konvergenčno poročilo, in sicer bodisi vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem. Ta poročila so osnova za odločitev Sveta EU o tem, ali zadevna država članica izpolnjuje pogoje za sprejetje eura. Vsa konvergenčna poročila ECB so na voljo v razdelku
Publications na tem spletnem mestu. Poleg vloge, ki jo ima pri ugotavljanju konvergence, ECB sodeluje tudi z nacionalnimi centralnimi bankami novih članic EU z namenom olajšati njihovo nemoteno integracijo v operativni okvir Eurosistema.
Centralne banke novih držav članic EU so polnopravne članice Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), njihovi guvernerji pa polnopravni člani Razširjenega sveta. Strokovnjaki centralnih bank imajo v odborih ESCB status polnopravnih članov, kadar ti zasedajo v sestavi ESCB, torej kadar so zajete vse nacionalne centralne banke EU, ne le nacionalne centralne banke držav euroobmočja. Ko bodo nove države članice sprejele euro, bodo guvernerji njihovih centralnih bank postali člani Sveta ECB, njihovi strokovnjaki pa člani odborov ESCB, ki se sestajajo v sestavi Eurosistema (tj. vse nacionalne centralne banke v euroobmočju).
Euroizacija je v nasprotju s temeljno ekonomsko logiko EMU, ki sprejetje eura predvideva kot končni cilj konvergenčnega procesa v večstranskem okviru. Faz na poti do sprejetja eura, kot jih določa Pogodba, ni mogoče obiti z enostransko euroizacijo.
ERM II je večstranska ureditev, v kateri so valute držav članic zunaj euroobmočja vezane na euro in odločanje poteka z medsebojnim dogovorom med zadevnimi strankami. Država članica lahko vzdržuje valutni odbor na osnovi eura kot enostransko zavezo v okviru ERM II pod pogojem, da obstaja medsebojni sporazum o fiksnem tečaju, ki se uporablja v valutnem odboru in lahko služi kot centralni tečaj navedene valute v ERM II. Valutni odbori, ki ne temeljijo na euru, niso združljivi s sodelovanjem v ERM II. Na splošno Svet ECB niti ne spodbuja niti ne odsvetuje vpeljave valutnih odborov. V vsakem primeru take ureditve ni mogoče obravnavati kot alternativo dveletnemu sodelovanju v ERM II (glej
Policy position of the Governing Council of the ECB on exchange rate issues relating to the acceding countries, objavljeno 18. decembra 2003, navedeno zgoraj).
Guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh držav članic EU so polnopravni člani Razširjenega sveta ECB, ki vključuje tudi predsednico in podpredsednika ECB. Potem ko nove države članice sprejmejo euro, postane guverner zadevne centralne banke član Sveta ECB. Število članov z glasovalno pravico pa bo omejeno na 21, in sicer bodo imeli člani Izvršilnega odbora šest stalnih glasov, guvernerji nacionalnih centralnih bank pa bodo imeli 15 glasov, ki bodo dodeljeni po sistemu rotacije. Vsi člani z glasovalno pravico bodo imeli en glas, skladno z načelom »ena oseba, en glas«. Vsi člani bodo imeli pravico do udeležbe in sodelovanja na sejah.
Da. V skladu s statutom ESCB vse nacionalne centralne banke, ki sodelujejo v ESCB, vpišejo kapital ECB po ključu, ki upošteva njihov delež v prebivalstvu in BDP Evropske unije. Vendar pa morajo nacionalne centralne banke držav, ki še niso sprejele eura, vplačati le do 3,75% celotnega zneska njihovega vpisanega kapitala.